MAJESTIC LITHUANIA

V sredo, 10. 4. 2013, smo se v zgodnjih jutranjih urah odpravili proti dunajskemu letališču, od koder smo pot nadaljevali v Rigo, glavno mesto Latvije. Z letala smo prvič do sedaj videli tudi zaledenelo morje, ki nam je sporočalo, da zime pri njih še zdaleč ni konec. Iz Rige smo pot nadaljevali kakšnih 250 km proti jugu. Največji vtis je na nas pustila pusta, zimska pokrajina ter precej slaba cesta. V Litvi se je vtis popravil, še posebej, ko smo prispeli v Klaipedo, obmorsko mesto na Baltskem morju. Domen in Andraž sta z veseljem odšla k Danillu, fantu, ki je jeseni že bil na izmenjavi. Naslednji dan smo obiskali šolo, si ogledali njihove učilnice, pouk, muzej slovanske kulture in celo vrtec. Sodelovali smo tudi na prireditvi,na kateri so nam učenci litovske šole priredili bogat program, mi pa smo jim predstavili naše delo na projektu. V nadaljevanju so učenci, ki sodelujejo v projektu, izvajali tudi naravoslovne delavnice in še bolj spoznali svoje vrstnike iz tujine. Vrhunec izmenjave je bil v petek, ko so nas popeljali na Kurski polotok (Peščena nitka). Na 97 kilometrov dolgem polotoku, ki si ga delita Rusija in Litva, prevladujejo turisti. Največ je Nemcev, ampak prihajajo tudi iz drugih koncev sveta, saj sodi polotok med unikatne naravne znamenitosti našega planeta in je od leta 2000 tudi na seznamu Unesca. Na polotoku sta pogosto bivala tudi nemški pisatelj Thomas Mann in psihiater Sigmund Freud. Po ogledu smo si kupili jantar, ki ga na tem področju imenujejo tudi baltsko zlato. Soboto sta učenca preživela pri družinah ter čas izkoristila za nakup spominkov. V nedeljo smo se po 13-urnem potovanju vrnili domov, bogatejši za še eno novo izkušnjo in veseli, da se je vse izšlo po načrtih.

TRAVELOGUE

Na sredo, 10. aprila ob 4:30 smo se jaz, Domen, učitelji in gospa ravnateljica odpravili v Litvo. Na poti smo bili skoraj cel dan. Najprej smo se odpeljali na Dunaj, potem odleteli v Rigo in se odpeljali do Klaipede. Ob 19. uri sta po naju prišla zdaj že prijatelj Daniil in njegova mama. Skupaj smo se z avtom odpeljali do doma. Prvi dan sva bila z Domnom kar utrujena, zato sva kmalu odšla spat. Zjutraj, ko se je že danilo, smo peš odšli do šole. Tam sva se spoznala z učenci iz drugih držav in drugimi gostitelji. Razkazal nama je šolo in predstavil njegove prijatelje. Potem smo spet odšli  na delavnice. Nato smo odšli na prireditev, kjer smo skupaj z našimi učitelji predstavili našo državo, šolo in seveda nas. Poslušali pa smo tudi druge šole, ki so prihajale iz Nizozemske, Norveške, Nemčije in Francije. Popoldne smo obiskali njihov nakupovalni center in se srečali z njegovimi prijatelji in z učenci iz partnerskih šol. Naslednji dan smo se vsi skupaj napotili do Curonian Spita. Tam je bilo res lepo. Najprej smo si pogledali eno od peščenih plaž in poslušali legendo o kamnu, ki se sliši na ime amber in je tudi zlato Litve. Po zgodbici smo si pogledali njihovo morje in tudi posneli nekaj slik. Videli smo, da je tudi spomladi morje zamrznjeno. Ogledali smo si tudi nekaj ulic in potem odšli domov. Ker se je najin gostitelj poškodoval, je odšel v bolnišnico. Domov je prišel z novico, da ima izpahnjeno ramo. Z Domnom nisva bila srečna, a nisva dovolila, da to pokvari najino doživetje. Naslednji dan pa smo skupaj  z njegovo prijateljico in njenima gostjama iz Nizozemske (Kayleigh in Anouk-Marynke) pogledali mini živalski vrt. Videli smo leve, leoparde, tigre, kamele, ptice in še nekaj drugih živali. Zatem smo se odpravili v Palango in se sprehodili po dolgem pomolu tam. Po sprehodu smo kupili nekaj spominkov, nato pa smo se odpravili v restavracijo na kosilo. Tam smo si pogledali tudi gozd v katerem imajo skulpture živali in nekakšno posodo iz kamna, kamor vržeš kovanec za srečo. Po tako preživetem dnevu  smo se utrujeni vrnili  domov in spakirali obleke za domov. Tudi onadva sta nam podarila nekaj spominkov. Naslednji dan smo se ne dokaj srečni, ampak polni doživetij  vrnili domov. Skupaj s partnerskima šolama iz Nizozemske in Norveške smo se odpeljali do letališča v Rigi in nato sami odleteli na Dunaj. V poznih večernih urah smo prišli v Šmartno in nato v svoje domove. Potovanje je trajalo samo štiri dni, ampak bilo je fantastično in tega ne bom pozabil.

Andraž Zalogar, 7. b